Zagreb – V prvem letošnjem predavanju iz ciklusa Alpinistični četrtek, ki poteka že drugo leto zapored v Slovenskem domu, sta nas 21. februarja 2013 obiskala Tanja in Andrej Grmovšek, ki sta svojo več kot dve desetletji dolgo plezalno pot začela pri Alpinističnem odseku APD Kozjak Maribor. Sta alpinista in pustolovca, ki tako na plezalnih odpravah kot tudi v vsakdanjem življenju prisegata na moto Manj je več. Skupaj doživete gore, šport, avanture, raziskovanja in preprostost jima predstavljajo eno pomembnejših življenjskih vrednot.
Andrej se je bal višine
Življenjska partnerja Grmovšek sodita med najaktivnejše in najboljše slovenske alpiniste v zadnjem desetletju. Izjemno zanimivo predavanje zakoncev Grmovšek s predvajanjem čudovitih gorskih fotografij in ob glasbeni podlagi je začel Andrej, ki je občinstvu v polno nabiti Prešernovi dvorani zaželel, da v njem uživa vsaj približno tako kot sta onadva na svojih plezalnih odpravah. V hribe zahajata že več kot 20 let, sam je začel pri šestnajstih letih s kolegom, bilo ga je strah višine in se je pravzaprav želel naučiti turnega smučanja. Sprva se je posvečal zgolj športnemu plezanju in tekmovanjem, kasneje se je preusmeril v alpinizem, predvsem v prosto plezanje dolgih smeri v velikih stenah. Obiskal je veliko zanimivih, nepoznanih in neraziskanih plezalnih področij po svetu. Njegova strast in ljubezen je težavno prosto plezanje na zgornji meji, v odmaknjenih in nepoznanih plezalnih področjih. Njegova prva odprava je bila leta 1993 v ZDA, kjer je preplezal steno El Capitan, leto pozneje pa se je z Andrejem Sotelškom odpravil na Madagaskar. Veliko je plezal v Dolomitih in Paklenici, med drugim tudi z več hrvaškimi alpinisti, s katerimi se zelo dobro razume, še posebej z Igorjem Čorkom. Vzponi, ki jih je opravil v zadnjih letih, predstavljajo najtežje slovenske skalne vzpone v velikih stenah. Prosto je preplezal tudi znano Couzyevo smer v Zahodni Cini in Pellesierjevo smer v Veliki Cini, obe s težavami X. stopnje. Po deloma prvenstveni smeri je preplezal na Cerro Torre v Patagoniji in opravil daleč najhitrejši, enodnevni vzpon na Nameless Trango Tower v Pakistanu. V letu 2005 je bil izbran za najuspešnejšega slovenskega alpinista.
Oba imata status vrhunskega športnika
Tanja izhaja iz športne družine smučarjev, veslačev in alpinistov, starša sta jo v otroških letih vpisala k baletu predvsem zato, ker je po telesni konstituciji drobnejša. Kljub temu da se je baletu posvečala več let, je pri petnajstih letih prevladala njena ljubezen do “odprtega” prostora. Tako je kot soprog Andrej svojo alpinistično pot začela pri Alpinističnem odseku APD Kozjak Maribor. Čeprav sta bila v istem društvu, se njuni poti dolgo časa nista prepletli. V študentskih letih je veliko plezala in doživela razne dogodivščine, še zdaj ima na te čase lepe spomine. Na prvo skupno odpravo z Andrejem sta odšla leta 1999, ko sta v ZDA preplezala steno El Capitan, leta 2000 sta bila na odpravi na Norveškem, leta 2001 pa v Peruju. Veliko je plezala tudi s Sandro Vogler iz Krškega in z Moniko Kambič (o njej smo pisali v Novem odmevu št. 47, op.a.). S soplezalkami je kot del prve ženske naveze priplezala na dva najbolj slovita in zahtevna skalna stolpa na svetu: patagonski Cerro Torre in karakorumski Nameless Trango Tower. Tanja in Andrej že vrsto let dosegata razred vrhunskega športnika mednarodnega razreda po kriterijih Olimpijskega komiteja Slovenije.
Prelomnica – poročno darilo
Leta 2002 sta se poročila, za poročno darilo pa dobila par cepinov. To ju je spodbudilo, da sta ob novih užitkih ogromno začela plezati v ledu, posebej Tanja, ki je večkrat zmagala v slovenskem pokalu. Tekmovala je tudi v svetovnem pokalu, na katerem je bila nekajkrat v finalu. Glede na to, da je led relativno monoton, se je njuna “ledna ljubezen” precej hitro končala. Plezala sta po celem svetu, precej v granitu v Alpah, kjer je najboljši granit, potem v apnencu in v slovenskih hribih. Večino smeri sta preplezala brez pripomočkov, s čim manj opreme, prosto, v “asketskem”, hitrem alpskem slogu: to je tisto, kar zanju predstavlja največji in najpristnejši izziv. Rada plezata skupaj, ker skupaj delita dobro in slabo, zavedata se dejstva, če ogromno vložiš, dobiš ogromno nazaj. Pri srcu so jima odprave, na katerih potujeta z lokalnim prebivalstvom, živita med njimi in spoznavata njihovo kulturo. Takšni pustolovski sta bili dve odpravi v Sečuan na Kitajskem in v Indijo, kjer sta preplezala štiri prvenstvene smeri, dve sta sploh prvič preplezala.
Popolnoma sama med grizliji
Leta 2008 sta plezala na Grenlandiji, lansko poletje pa na severu Kanade na Yukonu, kjer prevladujejo ogromni gozdovi, ceste peljejo v brezkončno daljavo in se tudi končajo v necivilizaciji. Še sama se nista dobro zavedala, kam se pravzaprav podajata. Andrej je priznal, da sta šla na to odpravo malce preveč začetniško, kot da sta v Evropi, še posebej zato, ker nista imela satelitskega telefona. Andrej je dodal, da je bila plezalna odprava Cirque Of Unclimabable (Nepreplezano območje) ena njunih najbolj “norih” in čudovitih pustolovščin.
Kljub temu sta se povzpela na istoimensko steno, za katero velja, da je najlepša stena na svetu. Z njima smo se ob fotografskem gradivu odpravili v divjino subarktičnih prostranstev severne Kanade, ki meri 30.000 km 2 (kot ena in pol Slovenija). Tam sta v divjini, kjer ne živi noben človek, ampak samo grizliji, svizci in druge divje živali, preplezala več zahtevnih smeri, za konec pa več dni veslala (dnevno sta veslala 30 do 40 kilometrov) po divji reki Nahanni nazaj v civilizacijo. Njuna ljubezen do narave se odraža tudi na poklicni poti. Tanja je po študiju gozdarstva ustanovila podjetje Arborist ter svetuje na področju nege urbanih dreves – arboristike. Andrej, po izobrazbi geograf, je zaposlen na Zavodu RS za varstvo narave.
Pobudnik predavanj Željko Žarak se je v imenu hrvaških planincev zahvalil Slovenskemu domu in organizatorjem dogodka, založbi Libricon iz Zagreba, fundaciji Plezati je treba, ki deluje v okviru alpinistične sekcije zagrebškega planinskega društva Željezničar in Marku Vukoviću iz istoimenskega društva ter najavil nadaljevanje Alpinističnih četrtkov v Slovenskem domu. (a.k.m.)