Na festivalu ljubezenske poezije Vrazova Ljubica, ki od leta 1990 poteka v Samoboru, v spomin na Julijano Cantilly (1812-1842), znamenito samoborsko Ljubico in večno ljubezen slovensko-hrvaškega ilirskega pesnika Stanka Vraza (1810-1851). ) se je tudi letos slišala slovenska poezija. Srečanje pesnikov se je začelo na Ljubičinem grobu in nadaljevalo v Prehodu hrvaških pesnikov, kjer so slovesno odkrili ploščo z verzom pesnice Acije Alfirević.
Verze so nato pri Galeriji Prica govorili ugledni hrvaški pesniki ob glasbi kantavtorice Nine Romić. Pesem Njen klobuk z belimi pikami slovenske pesnice, igralke in režiserke iz Kulturnega društva Drugi oder iz Brežic, Mojce Florjanič, je zaradi nezmožnosti prihoda recitirala njena kolegica Lea Zagmajster Jovanović. Promovirana je bila tudi Zbirka hrvaške ljubezenske poezije iz leta 2021, v kateri je izšla pesem Slavice Jarkovič iz Kopra, ki jo je napisala na povabilo dolgoletnega partnerja festivala, Sveta slovenske nacionalne manjšine Mesta Zagreb. (akm)
Več v Novem odmevu 79
Foto: akm
Njen klobuk z belimi pikami
Nekega dne sva stopila na podstrešje vajinih spominov.
Ogromno, veličastno shrambo vajinega življenja,
ki sem se je tako zelo bala.
Spotikala sem se ob stvari, ki so barvale zgodbe vajine velike
ljubezni.
Besede, ki si jih izgovarjal s posebno energijo,
so plavale okrog mojega telesa in me opominjale na to,
kako posebna je bila.
Kako si jo ljubil.
Kako sta risala skupne spomine.
Kako sta gradila mostove.
Kako sta si želela skupaj starati.
Stala sem tam in bolečina je okoli mene tkala nevidno kopreno.
Opirala sem se nanjo in se lovila v njene niti.
Nekatere so zdržale pod pritiskom mojih temnih misli, druge so
pokale in kričale.
Po nečem, kar bi mi reklo, da so to samo spomini.
Po tvojem objemu, ki bi mi rekel, da si dobro in da si do konca
prebolel.
Po tem, da začutim, da me boš lahko nekega dne ljubil tako, kot
si ljubil njo.
In na robu podstrešja je sameval slamnik z belimi pikami.
Ležal je ta, sam in zapuščen, poln zgodb in spominov.
Zrla sem vanj z vsemi svojimi strahovi in bolečino.
In podal si mi ga …
In sedaj je moj.
Nosim ga vsakič, ko me mora varovati.
Hvaležna in pomirjena.
Z vsemi vajinimi in mojimi strahovi in spomini.
Mojca Florjanič