Slovenski pesnik Robert Simonišek na festivalu Vrazova Ljubica

Samobor – 18. junij 2016                  Na 27. festivalu hrvaške ljubezenske poezije Vrazova Ljubica se je že petič zapovrstjo kot partner organizatorju samoborski Ljudski univerzi priključil SSNM MZ, ki je na festival povabil mladega slovenskega pesnika iz Celja Roberta Simoniška. Festival se je začel pri cerkvi sv. Anastazije na grobu Vrazove neuslišane ljubezni Ljubice Cantily, kjer se je zbralo okrog štirideset pesnikov. Odkrita je bila nova spominska plošča z verzom pesnika Esada Jogića A gdje je noćas ljubav zanoćila?

Pesniški večer, ki ga je povezovala Vesna Burić, se je nadaljeval v parku za Samoborskim muzejem z recitacijami ljubezenskih pesmi, ki so jih posebej za to priložnost napisali ugledni pesniki. Posebna gostja je bila pesnica in kantavtorka Lidija Bajuk s svojimi uglasbenimi verzi na kitari.

Ob 165. obetnici Vrazove smrti so članice SSNM MZ s pesnikoma Robertom Simoniškom in Dragom Štambukom položile cvetje na spomenik Stanka Vraza, ki stoji ob Samoborskem muzeju. (akm)

Več v Novem odmevu 59.

 

Pesem, ki jo je posebej za 27. Vrazovo Ljubico  napisal in recitiral Robert Simonišek:

 Schönberg

Vseskozi poteka boj med dobrim in zlim, hrupom in tišino,
zemljo in nebom, ves čas nas kakor na vaji iz eksorcizma
prebadajo z ideali. Globalni red in kaos oblikujeta ure,
vsakič na nov način učita razlikovati sanje in resničnost.
Čustveno hipnotizirani drsimo med telesi in vsebino,
nezmožni umika pred zunanjim nadzorom, pred sabo.

Morda nas enkrat, dvakrat v življenju prebudi gib,
pogled, čudežna roka, ki odvali kamen s prsi.
Svet in sebe zagledamo v drugačnih oblikah,
tišina postane spet tišina, stvari bitja in ljudje angeli –
kot postanek na potovanju skozi puščavo brez spremstva,
ozdravitev od pomanjkanja smisla.

Kot tipke klavirja hitijo leta, poti vodijo med čermi,
prikrivanjem notranjega glasu, da ne bi izdali svojih šibkosti.
Umetnost in literatura sta anestetika, da bi se ponovno lahko slišali,
videli portrete v vsej lepoti in resničnosti, četudi trpki,
med verzi začutili vsebino, ki je ne znamo več izraziti med nami.
Zunaj zidov rastejo drugi načini kako potolažiti čute.

Kako nenavadno in egoistično je, da med tolikimi dušami,
izberemo zgolj eno, želimo z njo revolucionarno pojezditi skozi trge
in zapuščene vasi. Kako tvegano je zapustiti na obali eno
in iskati stopinje druge duše – ne da bi obtičali v spominu,
ne da bi vedeli ali smo vzrok te usojenosti mi ali višja sila.
Vseskozi preti nevarnost, da je vse bila ali bo zgolj fantazija.

Ne govori, da obstajajo večne stvari.
Pokaži, kje naj ležem v travo,
ko oblaki listajo sence otroštva, tvojih dvajsetih,
trideset, šestdeset let mojega, najinega zemeljskega življenja,
ločenega, skupnega.

Si pripravljena odložiti iluzije in
zaplavati v reko, občutiti njen mrzel trenutek?
Se upaš po vseh teh letih potopiti v neznano,
brez predstave, kaj se nahaja spodaj,
kamor ne sežejo prsti?